Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo

 Ustanovljeno leta 2014.

Polnopravni član Evropske federacije za psihoanalitično psihoterapijo – EFPP

Sedež društva: Tabor 14, 1000 Ljubljana

TRR: SI56 3500 1000 1062 838 (pri BKS banki)

DŠ: 24773646

Elektronski naslov: info@sdpp.si

Predsednica društva: Lilija Varjačić Rajko, predsednica društva SDPP

Podpredsednica društva: Saša Rojc

Blagajničarka društva: Dijana Kožar Tratnik

Tajnica društva: Ksenija Bratuš Albreht

Člani Odbora za izobraževanje:  Bernard Rojnik (predsednik odbora), Varjačič Rajko Lilija, Jogan Hektor, Polojaz Vlasta, Fonda Pavel, Saša Rojc, Erna Knez Kočnik

Statut društva SDPP: STATUT SDPP

Pravilnik izobraževanja (velja od leta 2026)

Etični kodeks (velja od leta 2019)

Izjava o varstvu podatkov

 Blog članov SDPP 

Spoštovani! V društvu smo se odločili ustvariti prav poseben kotiček na naši spletni strani. Na ta način imamo člani možnost podeliti svoje ideje, nove vtise o določeni prebrani, slišani ali videni tematiki, tako med sabo kot tudi z vsemi vami, ki obiščite našo spletno stran. Dovolite, da “prerežem trak” z nekaj mislimi o trenutni situaciji psihoterapije v Sloveniji, ki je tako prežeta s tesnobo, strahom in jezo.
Celotno dogajanje spominja na dolgotrajno delovanje v paranoidno-shizoidni poziciji, kot jo opisuje Melanie Klein, kjer posamezniki doživljajo odnose kot preplavljajoče, nenehno so v stiku s strahom pred izdajo ali zapustitvijo in se zatekajo k obrambnim vedenjem, kot so čustveno umikanje ali delitev ljudi na »povsem dobre« ali »povsem slabe«. To je dolgotrajen boj, ki prej ali slej postane res izčrpavajoč. Vemo, da postopek nastajanja zakona traja vsaj deset let, vendar je bilo zadnje leto res močno prežeto s strahom in pričakovanji, ki bi jih lahko označila za skoraj »katastrofalno tesnobo«. Ljudje so že utrujeni od soočanja z lastno skoraj katastrofalno tesnobo, ki jo povzroča stalna negotovost.
Izobraževanje iz psihoanalitične psihoterapije zahteva osebno izkušnjo biti pacient – sedenje na pacientovem stolu ali ležanje na kavču. Gre za zanimiv in transformativen, a hkrati lahko zelo boleč in strašljiv proces. Zahteva po osebni terapiji je eden od temeljnih stebrov psihoanalitičnega izobraževanja. In kot vedno, obstajajo kritike, ki trdijo: »Srčni kirurg med svojim izobraževanjem ne rabi prestati operacije srca kot pacient.« To je res, a bistvena razlika je v tem, da ima kirurg tehnično znanje, poznavanje anatomije, fiziologije, medicinsko znanje, množico instrumentov in intuicijo, ki jo razvije z leti prakse. Psihoterapevt pa ima kot glavno orodje le samega sebe. Spoznavati in razumeti moramo sebe kar se da globoko. To nam pomaga graditi zaupanje v lastne sposobnosti za delo. In to je nekaj, česar učitelji ne morejo predati s pisanjem ali predavanji – kaj pomeni biti ranljiv, odvisen od drugega, doživljati projekcije ali biti vsebovan s strani drugega. Prav tako ne morejo prenesti izkušnje transferja, kot jo doživimo v terapiji – ne zgolj kot opazovalci, temveč v sami izkušnji. Ta izkušnja je edinstvena. Osebna terapija ali analiza je nujna za kogar koli, ki želi razumeti nezavedne plasti drugega človeka. Seveda nas to ne naredi boljših od drugih, a pomaga nam, da ohranimo stabilnost v dolgotrajnih nestabilnih okoliščinah.
Albert Einstein je dejal: »Intuitivni um je sveti dar, racionalni um pa zvesti služabnik. Ustvarili smo družbo, ki časti služabnika in je pozabila na dar.« Krepitev racionalnega uma, pridobivanje zavestnega znanja je v nas zakoreninjena že od prvega razreda šole. Zato je razumljivo, da ljudje, ki se vključijo v psihoanalitično izobraževanje, pričakujejo nadaljevanje tega procesa, a psihoanalitična psihoterapija ne more ponuditi dobro zamejenega, strukturiranega znanja.
Študenti psihoanalitične psihoterapije so pogosto preplavljeni z tesnobo in zmedenostjo, saj ne vedo natančno, kako se odzvati v določenih situacijah s pacienti. Med terapevtsko uro morajo v mislih držati toliko stvari hkrati! Poslušati morajo konkretno vsebino procesa, imeti občutek za morebiten transfer, biti pozorni na lastni kontratransfer, znati uporabiti svoj »opazovalni jaz« kot nadzorni »pogled« celotnega procesa, se odločiti, kaj povedati in ob tem poslušati lastne notranje pomisleke, da je njihov komentar morda napačen – na koncu pa si morajo še zapomniti pacientove besede in izraz, da bodo lahko pripravili prepis za supervizijo.
Delo s psihoanalitično metodo v vseh nas vzbuja tesnoba, saj delamo z nezavednimi vsebinami tako pacienta kot nas samih, kar je lahko zelo boleče. Za terapevte, ki so šele na začetku svoje poti ali teoretsko manj podkovani, je to še toliko težje. To terapevtsko metodo je težko usvojiti kot veščino. Imamo veliko dobrih knjig o tehnikah psihoanalize in psihoanalitične psihoterapije. Te knjige nam pomagajo s smernicami, vendar ne umirijo naše tesnobe, ko delamo s pacientom, ki se ne odziva tako, kot bi pričakovali po teorij. Mnogo idej je sploh fascinantnih, a težko izvedljivih. Odločitev, kaj reči pacientu (in ali sploh kaj povedati), lahko sproži izjemno tesnoba, ki je težko znosna. Psihoanalitično
izobraževanje je bolj usmerjeno v držo, način razmišljanja in prepoznavanje dogajanja. In to ni lahko niti za učitelje, ki si želijo prenesti svoje znanje, a ne morejo podati konkretne opreme, ker njihovo znanje nima jasne verbalne definicije.
Prej sem omenila Bionov pojem »katastrofalne tesnobe«. Moj namen ni bil katastrofizirati proces negotovega čakanja na sprejem zakona. Bion je ta pojem uporabil za opis dogajanja, ko posameznik doživi globok občutek bližajoče se katastrofe ali izgube nadzora, skupaj z občutki nemoči in strahu pred razpadom. Ta tesnoba je lahko tako ekstremna, da jo doživljamo kot popoln čustveni zlom ali razpad uma. Po Bionu je ta tesnoba pogosto povezana z neuspehom mentalnih struktur, ki običajno pomagajo pri obvladovanju in predelavi čustvenih izkušenj. Če so te mentalne strukture šibke, je večja verjetnost za zlom ali doživljanje neznosne tesnobe. Del naše identitete je tudi naša profesionalna identiteta, ki jo skozi celotno poklicno pot gradimo, utrjujemo, spreminjamo. V terapevtskem kontekstu je Bion poudarjal vlogo psihoanalitika, da pacientu pomaga vsebovati in preoblikovati to preplavljajočo tesnoba, tako da mu nudi »mentalni okvir«. Profesionalna struktura, dobra usposobljenost in »biti v formi« z dodatnim izobraževanjem, izmenjavo znanja z manj in bolj izkušenimi kolegi, supervizijami, intervizijami, udeležbo na seminarjih, razpravah in spoznavanjem kolegov iz različnih držav z različnimi potmi, a v podobno smer – vse to ohranja profesionalno strukturo dovolj trdno, da prenese negotovosti in tesnobe. Na splošno situacijo in »tesnoba v zraku« ne moremo vplivati, to je zunaj našega dosega in zmožnosti, lahko pa skrbimo za svojo profesionalno identiteto in jo ohranimo. Verjamem v to.
S spoštovanjem,
Ilze Rojnik
Predsednica SDPP

Evropski certifikati

Evropski certifikati v psihoterapiji (besedilo pripravil Paolo Fonda, spec. psihiatrije, psihoanalitik z učno funkcijo in supervizor Italijanskega psihoanalitičnega društva, ter učni psihoterapevt in supervizor Slovenskega društva za psihoanalitično psihoterapijo)

Tema evropskih certifikatov na področju psihoterapije je zelo aktualna tematika, ki pa pogosto vzbuja zmotna prepričanja in nesporazume. Trenutno ne obstaja noben “evropski certifikat” ali “evropsko certificirani psihoterapevt”, ki bi ga priznala Evropska unija ali organi katere koli evropske države. Vsa psihoanalitična psihoterapevtska društva in federacije so nevladne organizacije, katerih članice si morajo same pridobiti zakonsko priznanje pri ustreznih javnih ustanovah v svoji državi.

Posamezni psihoterapevti ali psihoanalitiki, ki so zaključili priznano izobraževanje v eni državi, nimajo avtomatičnega priznanja za delo s pacienti v drugih državah. To lahko dosežejo le preko institucije ali društva, ki je v tisti državi uradno priznano. Večina evropskih držav ima svoje nacionalne regulative glede poklica psihoterapevta.

Certifikati so lahko koristno sredstvo za dokazovanje dodatnega strokovnega znanja in pripadnosti mednarodni strokovni skupnosti, vendar ne nadomeščajo nacionalnih licenc. Pomembno jih je razumeti v njihovem pravem kontekstu in z kritičnim pogledom na to, kdo jih podeljuje in kakšno težo imajo.

Naše krovne organizacije na mednarodnem nivoju

IPA – International Psychoanalytical Association (Mednarodna psihoanalitična zveza) Sigmund Freud jo je ustanovil 1910 in ima danes okrog 20.000 članov-psihoanalitikov po celem svetu. (https://www.ipa.world/)

EPF – European Psychoanalytical Federation (Evropska psihoanalitična federacija) Sestavlja  jo 43 evropskih psihoanalitičnih društev, ki so članice Mednarodne psihoanalitične zveze – IPA. EPF je bila ustanovljena 1966. leta in je sestavni del IPA, kot ena izmed njenih treh regji, poleg Severne in Južne Amerike. Danes vključuje 8.000 psihoanalitikov in psihoanalitikov v trainingu v 33 državah. (https://www.epf-fep.eu/Public/)

EFPP – European  Federation for Psychoanalytical Psychotherapy (Evropska federacija za psihoanalitično psihoterapijo) je bila ustanovljena 1991. leta in združuje psihoanalitična psihoterapevtska društva iz 35 evropskih držav. Slovensko društvo za psihoterapijo – SDPP je eno izmed teh društev. (https://efpp.org/resources/)

IPA, EPF in EFPP so torej nevladne in v bistvu privatne organizacije. Od vedno ljubosumno varujejo svojo neodvisnost in se nanašajo le na moč svojega renomeja, tradicije, splošno priznane standarde edukacije in prakse, ter na strokovni nivo njihovih kongresov in konferenc, objavljeno literaturo njihovih članov itd.

Pripravil dr. Pavel Fonda, psihiater, psihoanalitik z učno funkcijo in supervizor Italijanskega psihoanalitičnega društva

Učni psihoterapevt in supervizor Slovenskega društva za psihoanalitično psihoterapijo

Aktualno

V znak podpore našim kolegom v Ukrajini, objavljamo njihovo pisno korespondenco z Mednarodnim psihoanalitičnim združenjem in videoposnetek, v katerem predstavijo težko situacijo, v kateri so se znašli.

Povezava do elektronske revije Psychoanalysis.today, ki vsebuje članke o psihoanalizi in kulturi, namenjene analitikom in zainteresirani javnosti po vsem svetu.

Podrobnejšo predstavitev revije najdete tukaj.

Več informacij in naročilo knjige O psihoanalizi povsem odkrito.